Ko se tako z vrha oziram nazaj na to težko leto, ne morem mimo tega, da je naša knjiga letos rasla počasneje. Zapisale so se tanjše stranice, ponekod na mestih malce pomečkane. Tudi knjiga je bila bolna, novi virus je pustil svoj grozeč pečat na njenih straneh. V dneh osame in strahu smo se s knjigo pogosto obrnili vase. Čas iskanja rešitev za izhod iz krize, čas samo spraševanja in poglobljenih razmišljanj, je dragocen čas in knjiga najboljša učiteljica za življenje. Ko takole premišljujem, si želim, da bi bili že zdaj z mano in ob meni. Da bi pokramljali o sebi in svetu … Sedim na »čarobni gori« znanja, visoko nad temnimi oblaki, ki so zajeli ves svet, ne le našo domovino, in vidim prihajajoče sonce na obzorju.
